Potapljanje kot terapija 3. del

Vpliv fizične aktivnosti na osebnostne spremembe posameznika in na spremembe v skupini

Za obravnavo določenih premikov pri uporabnikih kot posledici fizične aktivnosti lahko uberemo tri pristope. Prva dva sta vezana na spremembe posameznika v skupini in zadnji na spremembo skupinske dinamike. V tem tekstu se posvečamo prvima dvema pristopoma.

  1. Sprememba stopnje zaupanja in odgovornosti;
  2. Globalne spremembe funkcioniranja posameznika;
  3. Spremembe skupinske dinamike.

Pri prvem pristopu se torej osredotočimo na posamezne osebnostne lastnosti, za katere vemo, da so problematične in poskušamo doseči višjo ozaveščenost. Pri »problematičnih« mladostnikih bomo izpostavili dve lastnosti, ki sta kritični in pri katerih pričakujemo in želimo izboljšanje. Najprej je to zaupanje in sicer lahko govorimo o generalni lastnosti zaupanja (v lastne sposobnosti, zaupanja v sočloveka, zaupanje v socialno okolje). Mladostniki namreč večinoma dobivajo sporočila iz okolja, ki stopnjo zaupanja ves čas znižujejo. Tako se jih označuje kot »nesposobne«, »nezanesljive« ipd. Sami pa skozi konflikte z okolico sprejemajo svoje socialno okolje kot ravno tako nezanesljivo in nevredno zaupanja. Pri delu s populacijo mladostnikov je ta konflikt izražen na nivoju stigmatizacije in marginalizacije, ki je seveda obojestranski proces – poteka tako pri »večinski« populaciji odraslih kot seveda med mladimi samimi. Okolje, v katerem živijo mladostniki, pa tudi širši družbeni kontekst sodobnega časa, sili posameznika v izrazito individualizacijo. To seveda pomeni tudi visoko stopnjo egoizma in neskrbnosti za svojega bližnjega – »predvsem moram poskrbeti za sebe …«. Potapljanje je dejavnost, pri kateri egoizem nima mesta, prav tako pa je potrebna visoka stopnja zaupanja tako v sebe kot v svoje kolege potapljače. Prenos izkušenj pridobljenih pri potapljanju na vsakdanje življenje je enostaven in lahko ugodno vpliva na oblikovanje samopodobe in pozicioniranje posameznika v družbi.

Druga lastnost je odgovornost, ki je v neposredni povezavi z odraščanjem. Skozi razvoj posameznika se polje odgovornosti širi (superego polje) – kaj moram, kaj je potrebno, kaj je prav … in polje neodgovornosti (id polje) krči – kaj si želim, kaj bi rad, kaj hočem. Ponovno se navezujem na pritiske okolja, ki dajejo mladostniku sporočila, da je tudi neodgovornost v odrasli dobi povsem sprejemljiva, saj imajo takšne vzornike pri svojih starših, starejših vrstnikih … Naš namen in končni cilj je seveda sprejemanje polne odgovornosti za svoja dejanja ter njihovih posledic s strani posameznika. Omenili smo že, da potapljanje zahteva resnost in seveda tudi izjemno visoko stopnjo odgovornosti. Če nekoliko karikiramo, na 20 metrih globine imajo lahko napačna ali panična dejanja precej težke posledice Lastna odgovornost se zato začne že veliko prej, na kopnem. Priprava opreme, razumevanje lastne psihofizične kondicije, ocena naravnih (meteoroloških) razmer, odnos s svojim potapljaškim partnerjem so področja, ki zahtevajo racionalno odločanje ter načrtovanje in so torej »odrasle« odločitve ter predstavljajo prevzemanje polne odgovornosti.

Nekoliko drugačen pristop poskuša zajeti posameznikovo celostno situacijo funkcioniranja in spremembe le-tega na podlagi terapije. Tako opazujemo:

  1. a) misli
  2. b) vedenje
  3. c) telesne občutke
  4. d) emocije

Na področju mentalnega delovanja lahko opazimo večje število miselnih procesov, ki po svoji vsebini nakazujejo bolj negativno usmerjenost, predvsem s stališča samopodobe. Mladostniki imajo podcenjeno ali precenjeno samopodobo, kar je odraz iste »negativnosti« – dejstvo je, da samopodoba ni preveč blizu realnemu stanju. Po definiciji je samopodoba vedno odraz subjektivno sprejetega mnenja o sebi, vendar je lahko seveda bolj ali manj popačena. Misli, ki so v tem smislu vredne spremembe in se na njih osredotočamo so vse tiste, ki nakazujejo nezmožnost, nesposobnost … ter omnipotentne, veličavne in samopresegajoče misli. »Tega ne bom nikoli zmogel, tako kot ne zmorem ničesar v življenju« ali »To je mala šala, to lahko jaz naredim z malim prstom« sta odraz skoraj identične popačene samopodobe. Na tem področju velja intenzivno delati in počasi pridobivati vedno bolj realno sliko.

Vedenje mladostnikov, ki so vključeni v program terapevtskega potapljanja, je v večini situacij s stališča okolice neprimerno. V svoji ožji družbi, v kateri imajo izoblikovane svoje statusne položaje, lahko delujejo povsem ustrezno, vendar samo in zgolj znotraj svoje subkulture. Vsak poseg v preostanek realnosti je potencialno polje socialnega konflikta. To se reflektira na področju jezika, izražanja svojih stališč in vrednot ter stopnje agresivnega (fizičnega in besednega) vedenja. Marginaliziran mladostnik je dejansko v konfliktu saj po eni strani želi posegati tudi v druge sfere življenja, vendar mu slabe izkušnje zaradi lastnih drugačnih vedenjskih vzorcev kažejo, da je najbolje sprejet v varnem in poznanem okolju svoje subkulture. Potapljanje je dejavnost, kjer ni prostora za agresivnost, kjer je lastno vedenje podrejeno skupini in kjer se ustaljeni statusni položaji podirajo in podrejajo skupnemu cilju. Mladostnik, ki je na »kopnem« kolovodja, zvezda … se lahko v spremenjeni situaciji pod »gladino« izkaže kot slabše prilagojen, manj ustrezen oziroma kot tisti, ki zahteva več vaje, pomoči in dela. Tudi njegovi morebitni neustrezni vedenjski vzorci pod gladino ne morejo in tudi ne smejo funkcionirati. Najpomembneje pa je dejstvo, da se takšne situacije hitro zave tudi sam, saj je del skupine, ki z le usklajenostjo, pozitivnim medsebojnim odnosom in komunikacijo lahko zagotavlja varnost vsakemu posamezniku.

Naslednjič se bomo posvetili spremembam skupinske dinamike. Potapljanje namreč ni in ne sme biti dejavnost posameznika. V najmanjšem okvirju gre za potapljaški par, pogosto pa za večjo skupino.

0