Potapljanje kot terapija 2. del

V prvem zapisu smo vam predstavili možnost fizične aktivnosti kot primerne oblike dejavnosti v procesu psihosocialnega svetovanja celo kot terapevtske tehnike. Tokrat se bomo še nekoliko bolj natančno spustili v globino – izbrana dejavnost je potapljanje in to z dobrimi razlogi.

Voda je element, ki je tesno povezan s človekom kot živalsko vrsto, čeprav naše telo ni prilagojeno za življenje pod vodo. Naši davni predniki so živeli v vodi, kasneje ob vodi in v sedanjosti živimo na kopnem, tako da obstaja spomin vrste na vodno življenje. Nekatera ljudstva po svetu so še vedno preživetveno odvisna od vode – tako sladke vode kot morja, saj preko ribolova ali nabiranja morskih plodov sebi pridobivajo hrano. Velik del turistične dejavnosti človeka je  vezan na morsko okolje in ni čudno, da je najbolj pogosta asociacija posameznika pri vodenih sprostitvenih ali meditativnih tehnikah prav nekoliko klišejska peščena plaža s palmami. Takšno okolje mnogo ljudi pri sebi označuje za okolje popolne sprostitve.

Tudi razvoj posameznika je v prenatalni dobi povezan z vodo, saj zarodek dejansko plava v plodovi vodi v maternici. Ta izkušnja breztežnosti in osvobojenosti se kasneje kruto prekine s prihodom na svet, kjer dihamo zrak skozi pljuča in se premikamo z vso težo atmosfere. Ni čudno, da pokončno hojo obvladamo šele po dolgotrajnem treningu, ki pa nam omogoča premikanje na zemlji. Vračanje v primarni vodni element pa ostane običajno omejen na čofotanje in kasneje plavanje po vodni površini. Vedno pa je obstajala ideja o preživljanju časa pod vodno gladino, kljub fiziološkim omejitvam človeka. To človekovo željo po svobodnem gibanju in začasnem »bivanju« pod vodo je dokončno uresničil francoski oceanograf in morski biolog Jean Jacques Cousteau z izumom »vodnih pljuč« (akvalunga), ki omogočajo relativno avtonomno gibanje in preživljanje časa pod vodo. Razvoj potapljanja z jeklenkami je prinesel možnost, da je potapljanje dejansko dosegljivo vsakomur, ki nima večjih zdravstvenih težav ter omejitev.

Pa poglejmo značilnosti avtonomnega potapljanja, ki so uporabne v terapevtske namene:

  1. a) Uporabniki se preko potapljanja podajajo na neznan teren, na področje, kjer se človek veliko težje znajde, diha na poseben način, vezan je na brezhibnost tehnike in na svoje sposobnosti. Čeprav trening potapljanja poteka zelo postopoma, je potrebno na vsaki točki določeno premagovanje strahov. Prvi stik s tehniko potapljanja mnogi uporabniki dobijo v bazenu, v relativno varnem okolju, postopoma se selijo v morje, jezera ali reke. Vzporedno spoznavajo teorijo in prakso ter si pridobivajo znanje, ki je kasneje v »kriznih« situacijah tudi nujno potrebno. Postopno premagovanje strahu ima v končni fazi efekt dviga samopodobe in zaupanja v svoje sposobnosti.
  2. b) Potapljanje vseeno ni šala, ne moremo ga enačiti z igrami z žogo. Predvsem je potrebno pridobiti določene spretnosti, razumevanje tehnike in druge veščine. Skozi trening potapljanja se močno krepi odgovornost do sebe in do svojega »buddy-ja« torej partnerja v potapljaškem paru, Če gre karkoli narobe pri enem, je drugi, torej tovariš, lahko njegova edina rešitev. Za uspešno delovanje v potapljaškem paru je potrebno skoraj popolno sodelovanje. To med drugim pomeni tudi odsotnost prevzetnosti, egoizma in trmoglavosti.
  3. c) Kot je bilo že večkrat omenjeno, potapljanje zahteva določeno mero znanja in spretnosti, torej gre za povezanost umskih/mentalnih sposobnosti s fizičnimi. To je zelo koristna kombinacija tudi za vsa druga področja življenja. Vsi tisti, ki trdno verjamemo v holistični pristop pri obravnavi težav človeka, to povezanost tvorno izkoriščamo na način, da se ta povezanost postopoma prenaša tudi na delovanje nad gladino – torej v vsakodnevnem življenju.
  4. d) Voda je tudi element, ki pomirja in sprošča. Občutek navidezne breztežnosti, v okolju skoraj popolne tišine in koncentracije je pravi kontrast v odnosu na vsakdan – ljudje smo dnevno izpostavljeni tisočem različnih dražljajev, pod gladino vlada veliko večji mir. Sama dejavnost potapljanja je pravilno izvedena na počasen in sproščen način, nikoli ne hitimo, potez ne izvajamo na silo, z zrakom v jeklenkah ravnamo smotrno in varčno, kar nam omogoča daljše potope. Odsotnost motečih zvokov pod vodo omogoča okolje za večjo sproščenost, torej resnični potop v tišino. Mnoge meditativne tehnike priporočajo usmerjenost na dihanje in tišino – ravno ta dva elementa sta močno prisotna pri potapljanju: umirjeno dihanje skozi regulator in seveda … tišina.
  5. e) Uspešnost pri potapljanju, podobno kot pri borilnih športih (pasovi različnih barv) omogoča vidno napredovanje, opravljanje težjih potopov in izpitov višjih stopenj. Napredek je viden in opazen (v knjižici potopov je zapisana »potapljaška kariera posameznika«), kar nam kot terapevtom omogoča jasno postavljanje tudi konkretnih ciljev posamezniku. Uspešnost pri potapljanju je lahko odlična kompenzacija za morebitno manjšo uspešnost na drugih področjih življenja (recimo pri šolskem delu).
  6. f) Komunikacija pod vodo je omejena in specifična. Predvsem zahteva jasnost in neposrednost tako na strani tistega, ki nekaj sporoča kot tudi sprejemnika. Slaba komunikacija, prisotnost mnogih šumov, nejasnost slovarja so velika skupina težav, ki jih imamo v medosebnih odnosih. Učenje jasne komunikacije s pomočjo potapljaških znakov nudi dober primer, ki ga skušamo terapevstko prenesti, ponovno, v naše običajno delovanje na površju. Pogosto je prav ta izkušnja za začetnika neke vrste streznitev in omogoči uvid v našo nezadostno vsakodnevno komunikacijo.
  7. g) Položaj posameznika v skupini, identifikacija, boj za določen status je pomembna tema, še posebej pa je izražena prav v mladostništvu. Pri tem se potapljanja drži tudi sloves »ekskluzivnosti«, »nevarnosti« itd. Oblikovanje identitete je izjemno naporen proces posameznika, kjer nismo povsem prepričani ali moramo samo slediti družbenim normam ali se moramo povsem odcepiti. Potapljaška skupina omogoča tako mehko povezanost – »skupnost potapljačev« deluje kot tovarišija, vendar hkrati omogoča osebni razvoj posameznika tudi kot samostojnega in družbeno odgovornega bitja. Visoko motivirani mladi potapljači lahko vidijo svoj položaj v dodatnih potapljaških aktivnostih – podvodna arheologija, reševanje iz vode, inštruktorstvo, vodenje potopov, podvodne dejavnosti uniformiranih specialistov (policistov in vojakov). Na tem mestu moram citirati mladostnika, ki je na kratko strnil svoje vtise: »potapljači so carji!«.

Ta tem mestu smo našteli zgolj nekaj opornih točk, ki jih mentorji/terapevti uporabljamo pri svojem delu s posamezniki in skupinami. V Inštitutu IPPA strokovno razvijamo programe terapevtskega potapljanja za potrebe osebne rasti, spremembe družinske dinamike, poslovnega delovanja in dela z mladostniki.

0