Potapljanje kot terapija 1. del

Zakaj fizična terapevtska aktivnost?

Izraz »terapija« izhaja iz stare grščine, kjer je izraz therapie pomenil zdravljenje in tako lahko različne metode pomoči človeku razumemo tudi danes – kot poti za ozdravitev na določenem področju bivanja ali celo celostno. V zadnjem času se v svetu vedno bolj uveljavlja ravno slednji pristop, torej holistični, ki v določeni težavi skuša videti široko sliko, ne zgolj ozke, simptomatske. Človek je zapleteno psihosocialno bitje, kjer ima telesni vidik zelo pomembno vlogo in to velja upoštevati.

Tako ni čudno, da se na področju psihosocialne pomoči posamezniku, družini ali skupini vedno bolj uveljavljajo tehnike, ki vključujejo fizično aktivnost kot eno izmed poti do boljšega počutja ali celo dejanske odprave težave. Tako se delo sodobnih svetovalcev vedno bolj premika iz intelektualnega pogovora v zaprtih prostorih na izzivalna področja odprtih prostorov in zahtev, ki jih pred nas postavljajo telesne dejavnosti. Pri tem ima potapljanje zaradi svoje specifike posebno mesto – človek se na nek način vrača v svoje primarno stanje lebdenja v tekočini, ki ga naš telesni spomin pomni iz časa nosečnosti, hkrati pa se podaja v neznano in neprijazno okolje, kjer so dihanje, premikanje in komunikacija omejeni, spremenjeni in prilagojeni. Iz teh razlogov izkoriščamo potapljanje kot izvrstno orodje za pomoč človeku.

Osnovna izhodišča terapevtske fizične aktivnosti

Za predstavitev delovanja terapevtske fizične aktivnosti (potapljanja) bom kot testno skupino vzel mladostnike. Razlog je očiten. Pri delu s socialno deprivilegiranimi, marginaliziranimi in potencialno delinkventnimi mladostniki so se vse oblike aktivnosti, ki vključujejo fizično dejavnost izkazale kot zelo
primerne. Mladostniki namreč skozi fizično aktivnost lažje kot samo skozi pogovor sproščajo nakopičene negativne emocije in presežek energije. Pogosto so pri fizičnih aktivnostih spretni, uspešni in imajo z njimi večinoma pozitivne izkušnje, kar pomeni, da se jih raje lotijo. Na tem mestu moram opozoriti, da to seveda ne velja za vse mladostnike, sploh v teh časih, kjer je veliko obremenjenosti s tehnologijo. To nas še veliko bolj usmerja k spodbujanju telesne aktivnosti, tudi za bolj zakrčene in manj gibljive mlade osebe.

Ko mlada oseba ugotovi, da določeno aktivnost zmore – torej ko se prebije čez začetno negotovost, se takšna izkušnja postopoma generalizira tudi na druga področja delovanja (»če sem zmogel to, bom mogoče zmogel tudi tisto …«). Izkušnje kažejo, da je tudi izpeljava usmerjenega svetovalnega ali informativnega pogovor veliko lažja, kadar se vzporedno nekaj počne, kjer je fizična aktivnost vzporedna dejavnost. »Klasični« terapevtski seting pogovora na štiri oči, kjer je pozicija sedeča in se obe osebi neposredno opazujeta je za mlade manj prijeten in zato tudi manj učinkovit.

Obvladovanje lastnega telesa in pridobivanja novih spretnosti krepi tudi določene mentalne funkcije, predvsem natančnosti vztrajnost in odgovornost. Pridobivanje bazične fizične kondicije kot posledica aktivnosti pa je tudi pozitivno sporočilo za mladostnike, saj imajo jasen pokazatelj svojega napredovanja. Tako se krepi pozitivna samopodoba. Eden izmed glavnih ciljev pri delu s tovrstno populacijo je širjenje obzorij vedenja in znanja, skozi odkrivanje novih oblik fizičnih aktivnosti (še neznani športi, nove lokacije, nove spretnosti, …) dejansko odpiramo njihov mentalni prostor izven omejenih okvirov njihovega vsakdana – v končni fazi vedo več.

Zelo pomemben element obravnave »težavnih« mladostnikov so tudi vsi vidiki socialnega učenja, ki ga lahko izrazimo skozi frazo »lahko tudi drugače …«. Nekatere fizične aktivnosti so odlična polja vadbe in pridobivanja novih socialnih spretnosti. Še posebno se to odraža na krepitvi povezanosti skupine (ekipe), zaupanja do sebe, vadbenega partnerja ali skupine ter spoprijemanja (coping) z realnostjo (razočaranje ob neuspehu, ustrezno reševanje konkretnih problemov, …).

Na podlagi zgoraj navedenega je jasno, da niso vse fizične aktivnosti primerne za vse skupine. Pri izbiri je potrebno upoštevati vsaj nekaj pomembnih faktorjev:

  • starost in prevladujoče potrebe skupine (kaj bi želeli okrepiti);
  • kohezivnost/povezanost skupine;
  • prevladujočo problematiko posameznikov v skupini (socialni deficiti, emocionalna nepismenost, vedenjske motnje, osebnostne motnje, … ).

Prav gotovo nismo našteli vseh dejavnikov vpliva, saj je pazljiva izbira dejavnosti in posledična dinamika v veliki meri odvisna tudi od senzibilnosti in kreativnosti mentorja/terapevta, ki se uspe pravočasno odzvati na spremenjene razmere v skupini in v vsakem trenutku ponujati primerne izzive skupini. Na tem mestu se moramo zadržati pri ciljih. Nadgradnja sproščene fizične aktivnosti (recimo ji rekreativne) je usmerjenost in »resnost« fizične aktivnosti, ki ima v športu ekvivalent imenovan »trening«. V trenutku, ko določeno početje zavzema elemente treninga (rednost, vztrajnost, višji nivo obvladovanja veščine, …) se postavi vprašanje ciljev, kot jih poznamo pri profesionalnih športnikih. Splošno velja za cilje, da jih moramo postavljati individualno (prilagojeno posamezniku) in ustrezno. Kot ustrezne pojmujemo cilje, ki so znotraj meja sposobnosti posameznika (dosegljivi) in po drugi strani ne preveč lahko dostopni (izzivi). Samo v takšnem primeru lahko dosegamo ustrezno motivacijo udeležencev. Za nekoga, ki se ukvarja s tekom, je verjetno preteči en krog na štadionu prenizek cilj, nastop na maratonu naslednji teden pa previsok cilj. Prilagajanje ciljev in ukvarjanje s preseganjem dosežkov je delo mentorja, ki mora svojemu uporabniku v vsakem trenutku ponuditi primerne cilje in ga skozi ciljno usmerjenost pravilno motivirati. To je še posebno odločilno v trenutkih izpraznjenosti, ko je nek določen cilj dosežen in zazeva praznina.

Če je bilo zadnjih nekaj stavkov usmerjenih zelo športno, moramo omeniti, da je terapevtsko delo skozi fizične aktivnosti nekoliko prirejeno tem izhodiščem. Predvsem na področju ciljev se veliko bolje izkažejo globalni splošni cilji (abstraktni), ki imajo določene konkretne elemente. Za poklicnega športnika je lahko recimo cilj uvrstitev v državno reprezentanco v svojem športu, ena medalja z večjega tekmovanja in tri uvrstitve na stopničke na posameznih tekmah svetovnega merila. Pri terapevtski obravnavi bomo cilje zastavili malo drugače – delno abstraktno in delno konkretno. Kot primer navajam: redno se bom udeleževal vseh seminarjev in izobraževanj v zvezi s potapljanjem, po enem letu bom veliko bolj zaupal svoji sposobnosti pravilnega potapljanja, premagal bom strah pred globino, v enem letu bom naredil izpit za potapljača – OWD ter opravil vsaj 5 potopov. O konkretnem delu pri terapevtskem potapljanju pa več v prihodnjih zapisih.

0